Litij ion
Litij-ionske baterije so razvrščene v dve kategoriji: tekoče litij-ionske baterije (LIB) in polimerne litij-ionske baterije (PLB). Med njimi se tekoče litij-ionske baterije nanašajo na sekundarne baterije z vgrajenimi spojinami Li + kot pozitivne in negativne elektrode. Pozitivna elektroda uporablja litijeve spojine - litijev kobaltov oksid in litijev manganov oksid, negativna elektroda pa uporablja litij-ogljikove interkalacijske spojine. Litij-ionske baterije so idealni nosilci energije za razvoj 21. stoletja zaradi svoje visoke delovne napetosti, majhnosti, majhne teže, visoke energije, brez spominskega učinka, brez onesnaževanja, nizkega samopraznjenja in dolge življenjske dobe.
Leta 1992 je Sony uspešno razvil litij-ionske baterije. Njegova praktična uporaba je močno zmanjšala težo in prostornino prenosnih elektronskih naprav, kot so mobilni telefoni in prenosni računalniki. Čas uporabe se močno podaljša. Ker litij-ionske baterije ne vsebujejo težke kovine kadmija v primerjavi z nikelj-kadmijevimi baterijami, je onesnaževanje okolja močno zmanjšano.
Še vedno obstaja onesnaženje zaradi litijevih baterij, vendar je razmeroma majhno.
Jedrska fuzija
Zmogljive litijeve baterije z jedrsko fuzijo imenujemo tudi atomske baterije, jedrske baterije, tritijeve baterije in radioizotopski generatorji. Izrazi se uporabljajo za opis naprave, ki za proizvodnjo električne energije uporablja energijo iz razpada radioaktivnega izotopa. Tako kot jedrski reaktorji proizvajajo elektriko iz atomske energije, razlikujejo pa se po tem, da ne uporabljajo verižne reakcije. V primerjavi z drugimi baterijami so zelo drage, vendar imajo izjemno dolgo življenjsko dobo in visoko energijsko gostoto, zato se uporabljajo predvsem za delovanje opreme brez posadke, ki mora delovati dlje časa, kot so vesoljska plovila, srčni spodbujevalniki, podvodni sistemi in avtomatizirani znanstvenoraziskovalne postaje na oddaljenih območjih sveta kot vir energije.